Pisateljska pešpot po Sloveniji in njen navdih Slovenska pisateljska pot se pričneta v Veliki Polani v Prekmurju. Velika Polana se nahaja jugovzhodno od Murske Sobote. Je pa že v bližini Madžarske, v bližini kljunu Slovenije, če gledamo Slovenijo kot kokoš. V Veliki Polani je bil rojen znameniti prekmurski pisatelj Miško Kranjec. V samem centru vasi je njegova rojstna hiša, ki je preurejena v muzej.

V bližini je osnovna šola Miško Kranjec, ki je dobila ime po njem. Tam je tudi doprsni kip pisatelja.

Poleg tega je dobila občina Velika Polana od Turistične zveze Slovenije priznanje za 1. mesto v kategoriji trška mesta za leto 2013. Center vasi je poln okrasnih rastlin po oknih hiš in vrtovih, ki so negovane, lepe in urejeno nasajene. Na vrtovih je pokušena in vzdrževana trava. Hiše lepo izgledajo: urejene fasade; stavbno pohištvo je vzdrževano in popleskano …

Občina Velika Polana je na svoji spletni strani zapisala: »Park Dežela štorkelj se nahaja v središču vasi Velika Polana. V parku rastejo različne avtohtone rastlinske in drevesne vrste – travniško rastje, bela vrba, hrast dob, šipek, topol, črna jelša, …- značilne za naš močvirnati svet. V parku se nahaja tudi Štrkova izobraževalna pot, ki vam bo ponudila bogate informacije o beli štorklji in ostalih znamenitostih in zanimivostih naše občine: certifikat Guinnessove knjuge rekordov , Entente florale of Europe – najlepši kraj v Evropi leta 2014, 1. mesti za najlepšo trško jedro v Sloveniji v letih 2013 in 2016 in 1. mesti za najlepši izletniški kraj v Sloveniji leta 2014 in 2017.
Vasi Velika in Mala Polana pa sta tudi nosilki naslova Evropska vas Štorkelj, katerega jim je leta 1999 podelila Evropska fundacija Euronatur. Velika in Mala Polana imata največ gnezdišč bele štorklje v Sloveniji. Okolje z obilico hrane za štorklje in predvsem skrbni kmetje, ki negujejo močvirne travnike in potočja, so glavni razlog, zaradi katerih se bela štorklja vsako leto znova in znova vrača v Veliko Polano in okolico.

Iz Velike Polana sem se odpravil proti Hotizi, ki je že v bližini meje s Hrvaško. Do tja me je vodila kolesarska steza, ki je potekala ob lokalni cesti. Kot je značilno za pomurske vasi, sem v Hotizi oziroma v Ložiču, kot je pisalo na hišnih tablicah – kot mi je razložil domačin: “Ložiči so ulica v Hotizi” oziroma predel Hotiz – hiše potekajo ob cesti, ob kateri je tudi pločnik, ki ves čas “valovi” zaradi vhodov v stanovanjske hiše. Te hiše pa se zelo malo širijo. Na koncu Hotize sem zavil za 90 stopinj v desno oziroma proti jugozahodu, da sem se usmeril proti Bistricam, ki so dolnja, srednja in zgornja.

Najprej sem nadaljeval pot do Dolnje Bistrice. Nekoliko naprej iz Hotize sem pri Bencinskem servisu Ina v daljavi videl vmesni cilj, od koder sem lahko videl nadaljevanje moje poti.

V tej etapi sem obiskal vas Dolnjo Bistrico, kjer se je rodil pisatelj Ferdo Godina. V tem delu sem opazil markirano pot, ki je nosila ime Pot treh Grofij, katero je pripravilo PD Lendava. Le-to sem kmalu zapustil, kajti ne gre v Dolnjo Bistrico, kot gre Pisateljska pešpot po Sloveniji, da obišče stanovanjsko hišo, kjer je literarna dela ustvarjal Ferdo Godina. Najprej sem šel mimo table Občina Črenšovci, ki je samevala ob robu polja. Nato pa me je ravna asfaltna cesta skozi gozdiček pripeljala v vas. Pot me je peljala skozi vas, ki je bila zopet razpotegnjena ob lokalni cesti. Na mestu, kjer je bila avtobusna postaja, sem zavil nekoliko bolj proti jugozahodu, dokler nisem prišel do odcepa, ki me je odpeljal proti prej opisani želeni točki.

Hiša, povezana s Ferdom Godino, se je pojavila pred mojimi očmi. Ograjna vrata do hiše so bile zaklenjena. Drevesa okoli hiše so zastirala pogled na hišo. Zato tudi ni bilo mogoče opaziti plošče, ki je označevala, da je v njej ustvarjal v nekem času pisatelj.

Pot sem nadaljeval proti Srednji Bistrici. Tu sem moral po makadamskem kolovozu doseči vas. Sonce je močno pripekalo, pri čemer so me obdajale njive, na katerih je bila posejana koruza … To spokojnost je zmotil motorist, ki se je pripeljal mimo mene in še pred Bistrico zavil proti severu na območje preostalega polja. V Srednji Bistrici sem si med drevesi vzel krajši počitek, kajti čutil sem utrujenost. Topel zrak je puhtel okoli mene in v mene, kar zelo hitro sproži suha usta, pri čemer je edina rešitev pitje tekočine, v mojem primeru vode iz Danine plastenke. Po nebu so se podili oblaki, ki so začasno prekinili “prihod” sončnih žarkov do tla, kajti nebo se je pooblačilo. To mi je dajalo energijo za nadaljevanje poti. Čez polja sem dospel do Gornje Bistrice, katero je naznanjal Spomenik Antona Martina Slomška.

Za mojo glavo, ki si je želela, da bi končal s pohodom, se je Gornja Bistrica vlekla vsaj slaba 2 km, dokler nisem v daljavi zagledal naslednjo vas, ki nosi ime Melinci.

Pot do Melincem po regionalni cesti, ki je bila obdana s koruznimi, žitnimi polji …, sem si krajšal s piski pametne ure, ki so naznanjali prehojene nove kilometre.

V Melincih se je ponovila zgodba iz Gornje Bistrice, ko sem slaba 2 km hodil skozi vas po regionalni cesti. Ves čas so bile ob meni stanovanjske hiše, kakšna gostilna, sakralni objekti, gasilski dom …

Zgodba poti iz Melincov do Ižakovcev, ki so zadnja vas pred Beltinci, se je ponovila: regionalna cesta, ki je peljala predvsem mimo koruznih polj, dokler ni dosegla Ižakovcev. Ižakovci so ponovno razpotegnjena, dolga vas, najprej ob regionalni cesti, nato pa ob lokalni cesti. Tudi tu sem lahko med drugim videl klasične panonske stanovanjske hiše in kmetije. Med njimi so bile tudi novogradnje, ki so bile grajene po zadnjih gradbenih trendih.

V Ižakovcih sem opazil gozdno združbo, v kateri so prevladovale akacije.

Po približno 45 minutah hoje sem dospel v Beltince, ki je eden večjih krajev v tem delu Pomurja. Tu so trgovine, gostilne, bencinska črpalka … Ne moremo pa prezreti lepe, evangeličanske cerkve v centru naselja ter gradu, ki se nahaja v bližini cerkve.

Sledil je zadnji del pohoda od Beltincev do Gančanov, ki se nahajajo severno od Beltincev, na distanci približno 4 km. Ker je ob lokalni cesti, po kateri drvijo motorna vozila, kolesarska steza, je za pohodnika najboljše, da krene kar po njej. Pohod končamo v centru Gančanov, kjer je bife, trgovina, gasilski dom …

1. etapa po Prekmurju iz Velike Polana do Gančanov nam ponudi tipično pokrajino z ravnimi asfaltnimi cestami, listnatimi gozdovi, v katerih bujno uspevajo črne jelše, kjer so tla bolj vlažna, akacije, hrasti dobi … Ob cestah pa razpotegnjene vasi, ki so skromne v svojo širino. Srečujemo se tudi s sakralnimi objekti, kjer se izvaja protestantska liturgija. Cerkve in ostali sakralni objekti niso tako razkošni kot cerkve rimsko-katoliške cerkve. S le-temi se bomo kmalu začeli srečevati, ko bomo prišli v bližino Slovenskih goric oziroma v same Slovenske gorice v etapi od Hrastja-Mote do sv. Trojice v Slovenskih goricah.














































































































Po asfaltni cesti, po kateri je občasno pripeljal kakšen avto, pritekel tekač oziroma prikolesaril kolesar, sem se povzpel do vasice Jereka. Na začetku je mimo mene žuborel potok Jereka. Opazil sem, da se je v obliki slapu v njega zlival potok iz zahodne smeri. Po 15 minutah hoje sem zavil v vas Jereka in se po njenih brežinah in asfaltnih poteh vzpenjal v hrib, ki se vzpenja proti vrhu Pokljuke.
Ko sem zaključil hojo skozi vas, sem zopet stopil na lokalno cesto za Pokljuko. Ko se ozrem nazaj, verjetno zaradi človeških glasov, zagledam za sabo večjo skupino ljudi. Sklepal sem, da je šlo za Slovensko vojsko. Naredil sem nekaj korakov, se zopet ozrl nazaj in na moje začudenje ni bilo nobenih ljudi več za mano. Očitno so zavili desno na drugo pot.
V nadaljevanju sem se vzpel do Sp. Podjelja, Podjelja in Zg. Podjelja. Šlo je za zaselke, ki so nastali ob cesti. Sestavljale so jih stanovanjske hiše, kmetije, kmečki turizmi in vikendi. Izstopali so manjša cerkvica, planinski pašniki in lepi panoramski pogledi predvsem na Bohinjsko Bistrico, Koblo, gore okoli Vogla, Jelovico …
V Zg. Podjelju se je cesta obrnila proti vzhodu. Pred tem je ves čas tekla proti severovzhodu. Tu je bilo poseljeno območje predvsem z vikendi. Na hišnih tablicah je bil napis Koprivnik, čeprav je vas Koprivnik v Bohinju vsaj dober kilometer nižje v dolini.
Ko se je začela pot sprva položno in kasneje bolj strmo vzpenjati proti Sp. Goreljeku, Goreljeku in Zg. Goreljeku, se je zopet obrnila proti severovzhodu, kasneje pa proti severu oziroma severozahodu, dokler nisem prispel na Pokljuško planoto.
Tu sem takoj zavil na makadamsko cesto, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami. Potekala je v smeri severovzhoda proti Bledu. Kasneje se je pot spremenila v gozdni kolovoz, ki so ga obdajale značilne pokljuške smreke. Smreke so tu avtohtona vrsta in niso posejane kot po številnih slovenskih krajih. Na nekaterih mestih sem moral obiti blato in stoječo vodo, ki je bila rezultat nočnega deževja.
Ko sem stopil na asfaltno cesto, ki pride iz doline prav tako iz prej omenjene vasi Jereka preko Koprivnika in Gorjuš, sem naredil nekaj korakov po cesti proti severu in kmalu zavil na gozdni kolovoz, ki mi je peljal mimo šotnih barij do Grajske planine. Opazoval sem lahko večje travnate površine, namočene z vodo, ki so bile večinoma poraščene z ruševjem. Tudi pot je bila na nekaterih mestih poplavljena z vodo. Na teh mestih je nastalo blato. Človek je naredil steze okoli teh mokrišč po gozdnih predelih, da se je izognil vodi na stezi. Na vsaj enem mestu so bili v zemljo položeni leseni valji, da si lahko stopil na njih in s tem preprečil mokre čevlje.
Slaba 2 kilometra sem hodil po prej opisanem neudobnem terenu, dokler se ni pred mano pojavila Grajska planina.
Za Grajsko planino sem se vzpel v strm breg po neizraziti stezi, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami.
Strmina do Rečiške planine je nekoliko popustila. Nekateri predeli so bili skoraj ravni. Manjši del poti je bil zelo zaraščen z rastlinjem. Do Rečiške planine sem potreboval slabe pol ure hoje.
Iz Rečiške planine me je čakal strm vzpon, pri čemer sem se dvignil v bližino vrha brez imena, ki leži na nadmorski višini 1331 m. Na ta vrh sem se vzpenjal vsaj 20 minut.
Sledil je strm spust proti Berjanci, kjer so ostanki nekdanje zgornje smučarske postaje Berjanca, ki je bilo na Zatrniku najdaljša smučarska proga.
Sledil je spust proti Rčitnim. Trajal je okoli 45 minut. Hodil sem po gozdnih kolovozih in stezah, ki so bile na nekaterih mestih dokaj strme. Ponekod so bile povsem poraščene s posebno gosto, čvrsto travo in ostalim rastlinjem.
Prijetno je bilo stopiti na planino Rčitno, kajti bila je sinonim za bolj udobno hojo proti kampu Zaka. Lepa okolica, kateri so bili vikendi dodana vrednost, je človeku dajala pozitivno energijo.
Iz Rčitna sem hodil po udobni makadamski cesti, ki se je ves čas spuščala pod različnimi nakloni. Vsaj 1 uro sem hodil do odcepa, kjer sem zavil za 90 stopinj proti jugu. V tej smeri sem hodil okoli 15 minut, dokler nisem zopet zavil proti vzhodu. V tem predelu sem delno hodil po strugi manjšega potoka, ki je bil vlažen in blaten. Ko sem pustil za sabo ta del, sem stopil na bolj udoben kolovoz in kasneje na makadamsko cesto, ki me je ob kampu Zaka pripeljala na kopališče v Zako, kjer so bili številni kopalci. Bili so v vodi ali uživali na kopnem.
Sledil je še zadnji del poti, ki je potekala ob jezeru do Mlina, kjer je doprsni kip pisatelja in kiparja Toneta Svetine na pročelju Mercatorjevega marketa ob cesti Bled-Bohinj in nekoliko v ulico pomaknjena njegova hiša (zaporedna številka 43 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot mi je nudila lepe poglede na blejsko cerkev, grad in jezero. Šel sem pa tudi mimo razkošne in lične Vile Bled, ki je bila nekoč Titova rezedenca. Na tem območju pa nase opozarja gostišče Mlino z okrasto barvo fasade, kjer strežejo dobro hrano.
Pohod mi bo ostal v spominu po lepih panoramskih pogledih na Bohinjsko Bistrico in okoliške vršace, ličnih vikendih, lepih planinah, pokljuškem šotnem barju in prečudovitem julijskem Bledu s cerkvijo in gradom kot prvima izbirama.




16.2 Puranji dunajski zrezek s pomfrijem, mešano solato v gostilni Na Vidmu, Poljane






16.10 Praženi krompir (gostilna Pri Martinu, Kranjska Gora)
16.11 Ajdove žgance s kislim zeljem (Tičarjev dom na Vršiču)
16.12 Porcija pečenega vola
18.1 Jota s suhim mesom (Koča pri izviru Soče)


















9.1 Teletina Vodnikove babice s praženim krompirjem (Gostilna Pri Vodniku, Ljubljana)
9.2 Radič s krompirjem in ocvirki (Gostilna Pri Vodniku, Ljubljana)
Puranji dunajski zrezek, Restavracija Sole, Ljubljana
Mešana solata, Restavracija Sole, Ljubljana
V zgodnjem jutru sem izstopil v Lipnici iz avtobusa, ki me je pripeljal iz Radovljice. Sledila je krajša priprava za pohod, čemur je sledil vzpon na Vodiško planino. Nekaj korakov sem naredil po cesti: Kropa-Radovlica, nato pa sem zavil v breg po poti, ki je peljala do bližnje kmetije Miklavževec.
Tik za kmetijo so me povsem nove, knafeljčeve markacije usmerile na gozdni kolovoz, ki je bil pokrit z večjim ali manjšim kamenjem oziroma skalami. Po nekaj sto metrih je ta material izginil. Začel sem hoditi po udobni planinski stezi, ki je bila ponekod bolj oziroma manj strma.
Nekoliko višje v strmini, se je pridružila makadamski cesti, ki se je v obliki serpentin vila po pobočju in to vseskozi od Miklavževca. Ta makadamska cest ne gre do vrha Vodiške planine, ampak se konča nekje na sredini brega. Na območju Raca je planinska steza, potem ko je prečila makadamsko, imela svojo smer v strmo, prepadno pobočje. Le s težavo sem sledil poti in kmalu dosegel lepšo stezo, ki je bila bočno vrezana v breg. Pri tem so mi pomagale kvalitetne, knafeljčeve markacije.
Sledi vzpenjanje še čez področje Plankarije, kjer se gozdni kolovoz oziroma planinska steza udobno vzpenjata.
Ko pridemo na greben, stopimo na planinsko stezo, ki pride iz Krope. Značilnost tega dela so kamniti možici, ki nam kažejo pot poleg knafeljčevih markacij.
Po pol ure hoje pridemo do travnikov, ki se odprejo za gozdom. V ozadju pa lahko že ozremo Partizanski dom na Vodiški planini. Tu nas sprejme prijazno gostinsko osebje pod vodstvom Hedvike Kardoš iz Bohinjske Bistrice. Poleg pijače in drugih jedi ponujajo 15 vrst različnih štrukljev.
Iz Vodiške planine je pomembno, da gremo v pravilno smer. Hodimo proti zahodu, kar pomeni da gremo za kočo in po makadamski cesti, ki poteka vzdolž doma. Usmerimo se proti Selški planini in gozdni koči Rovtarici. Po makadamski cesti se ves čas rahlo vzpenjamo. Okoli nas je kraški svet z ogromnimi vrtačami, listnati in iglasti gozd …
Dobre 2 uri potrebujemo, da zagledamo Selško planino, ki se nahaja na severni strani naše poti.
Še malo naprej je Rovtarica. Tu so svoje bivališče našli gozdarji.
Malo naprej pridemo na regionalno cesto: Bohinjska Bistrica-Škofja Loka, ki je sprva makadamska, če gre za smer Bohinjska Bistrica.
Od tu bomo potrebovali vsaj 2 uri, da bomo prišli do dela, kjer je ta cesta asfaltirana. To se zgodi pri Bitenjski planini. Malo naprej se tudi odcepi pot proti Soriški planini. Na tem delu lahko že občudujemo Julijska Alpe s Triglavom na čelu, Pokljuko, hribe v okolici Vogla in Koble …
Tu postane asfaltna cesta, ki pride iz Bohinjske Bistrice zelo prometna. Ves čas mimo nas brnijo avtomobili, številni motorji in bolj redki so kolesarji. Tu se pot začenja izraziteje spuščati. Ko pridemo do prometnega znaka 12 % spust, se proti vasi Nemški rovt strmo spustimo. Ta spust traja vsaj 3 km, da pridemo do prvih hiš Nemškega rovta.
Nemški rovt je prava bohinjska vasica s cerkvijo, gorenjskimi hišami in gostilno Resje. Je nekaj sto višinskih metrov dvignjen nad Bohinjsko Bistrico.
Iz vasi Nemški rovt se najprej po makadamski cest, nato pa po gozdni stezi spustimo do Bohinjske Bistrice. Tu srečamo tudi smerokaze za pohodniško pot Julijana trail.
V Bohinjski Bistrici obiščemo OŠ Janeza Mencingerja , kjer je spomenik pistatelju (zaporedna številka 42 v knjigi Slovenska pisateljska pot).
6. etapa po Gorenjski poteka pretežno po nenaseljenih predelih Jelovice in Bohinja. Posebno po Jelovici hodimo po značilnem kraškem svetu. Monotonost cest razbijajo pogledi na Julijske Alpe, Karavanke in Pokljuko, ki jih lahko občudujemo v vseh lepotah med drevesi. Prvič sem opazoval gozdni stroj, ki je hkrati podiral drevje, ga očistil vej in narezal na potrebno dolžino. Na koncu jih je zlagal v skladovnico.

















