Kaj konkretno pomeni Varstvo teh pravic se nanaša izključno na pridobitno dejavnost npr. nekdo, ki je iz negospodarstva, ali mu ni treba upoštevati zaščitene blagovne znamke ali nekdo iz negospodarstva ne more registrirati blagovne znamke …
Ni mišljeno, da nekomu, ki je iz negospodarstva, ni treba upoštevati zaščitene blagovne znamke oz. da nekdo iz negospodarstva ne more registrirati blagovne znamke. Drugače je. Če bi npr. nekdo imel doma na steni napis “Coca-cola” kot dekoracijo, ne krši predpisov, krši pa jih, če brez dovoljenja namesti tak napis na nekaj, kar prodaja.
odvetnik Peter Mele, dir.ODVETNIŠKA PISARNA MELE D.O.O.Resljeva cesta 25, 1000 Ljubljana tel. 01 433 86 12, admin@odvetnik-mele.si
Ulice Vrhnike so se začele prebujati. Bila je avgustovska nedelja v letu 2020 bolj proti koncu meseca. Če človek ne bi poznal vremenske napovedi, bi morda mislil, da se bo kmalu ulilo, kajti deževni oblaki so bili prisotni, čeprav ne tisti, ki so zgoščeni in pride do konverzije megle v tekočino. Čeprav sem opazil v smeri Ljubljane, da se je to zgodilo tam okoli Loga.
Na Vrhniki se je rodil eden najbolj čislanih slovenskih pisateljev Ivan Cankar, ki ima tako kot nekateri drugi literati svoja spominska obeležja po večih krajih v Sloveniji, npr. v Ljubljani, pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah … Do njegove spominske hiše sem prišel v centru Vrhnike, pri čemer sem se dvignil po krajšem, zelo strmem bregu, zato se ta del Vrhnike imenuje Na klancu. Njegova rojstna hiša ima na hiši oziroma v okolici hiše nameščene informativne table, skulpture povezane z Ivanom Cankarjem, informativno tablo Slovenske pisateljske poti, ki je nameščena samo pri 5 slovenskih literatih po mojih podatkih: Francetu Prešernu v Vrbi, Ivanu Potrču v Štuki pri Ptuju, Ivanu Cankararju na Vrhniki, Primožu Trubarju na Rašici …
Pot sem nadaljeval do cerkve sv. Trojice, ki je postavljena na vzpetini nad Vrhniko. V oči padejo pritikline kot so kapelica, križev pot …
Iz Sv. Trojice sem se spustil nazaj na Vrhniko, tokrat na njen vzhodni del, ki je obrnjen proti Ljubljani. Ulica se imenuje Pot na Košace. Tu sem se usmeril proti Ljubljani v smeri Sinje Gorice. Hodil sem mimo velikih trgovcev, ki posedujejo značilne hipermarkete, opremljene z grafičnimi podobami: Spar, Lidl, Hofer …
Ko sem prečil avtocesto, prehodil del Sinje Gorice na zahodnem delu, sem vstopil na Ljubljansko barje.
Obkrožala so me polja, travniki, med njimi so tekli ravninski potoki. Opazil sem veliko košatih vrb, jesenov … ki ljubijo vlažna področja. Oko ne more spregledati na jugu Krim (1107 m), hrib nad Ljubljanskim barjem, ki z ostalimi vzpetinami tvori hribovsko topografijo.
Po slabih 2 urah sem zapustil Ljubljansko barje in se čez avtocesto odpravil proti Logu. Ko sem prehodil Kačjo vas, sem v Logu zavil proti severozahodu za zelo kratek čas.
Kmalu sem se iz asfaltne ceste usmeril v strm ilovnati breg. Tu je bila tudi informativna tabla, da gre za Cankarjevo pot. Vse do Podsmreke sem hodil po ilovnatih kolovozih.
Gozdna steza me je najprej pripeljala do Ferjanke. V hribu nad stezo sem opazil stanovanjsko hišo, po izgledu sodeč opuščeno kmetijo, vikend, slišal sem lajež psa in informativno, leseno tablo Domačija Ferjanka.
Vzpenjal sem se po Križevskem borštu, Debelem hribu, dokler nisem dospel po 2 urah hoje do Vrhovčevega griča (495 m). Na tem vrhu so lesene mize, klopce … skolptura žabe, vpisna knjiga …
Pot sem nadaljeval po Debelem hribu. Vsaj 1 uro hoje sem potreboval, da sem prišel pod enega najvišjih vrhov Gradišče (530 m), ki je del grebena med Vrhniko in Ljubljano. Tu je treba biti pazljiv, da se po pravilni stezi spustimo do vasi Podsmreka, kajti pot nas hitro potegne do Brezovice pri Ljubljani.
Če pridemo do vodnega zajetja nad Podsmreko, smo hodili po pravi poti.
V Podsmreki sem šel mimo cerkve Sv. Martina proti Kozarjam.
Ko sem prečil avtocesto, sem vstopil na Brdo. Pri gostilni Pečarič sem iz asfaltne ceste stopil na krajšo gozdno stezo, ki je našla mesto v gosto naseljenem Brdu in Vrhovcih.
Pot se je kmalu končala in zopet sem hodil po urbanem naselju Brda.
Ko sem prišel na plano, sem naredil nekaj sto metrov po lokalni cesti, ki me je pripelje v Koseze.
Kmalu sem zavil na pot Spominov in tovarištva, po kateri je hodilo kar nekaj ljudi.
Iz poti Spominov in tovarištva sem zavil na pot, ki me je cik cak pripeljala do ljubljanskega Živalskega vrta.
Od tu sem se po strmem bregu, v katerega je vrezana gozdna steza, povzpel do Cankarjevega vrha.
Tam je cerkev Marijinega obiskovanja, za njo pa gostilna Rožnik, v kateri je nekoč literarno ustvarjal Ivan Cankar. V bližini gostilne je doprsni kip pisatelja in spominska soba Ivana Cankarja.
Iz Rožnika sem se spustil po lepo vzdrževanih makadamskih cestah, posutih z zelo finim, drobnim peskom v Tivoli. Ob poti so bile na vsake toliko časa lesene klopce.
Pohod iz Vrhnike do Ljubljane je potekal v glavnem po urbanem področju Ljubljane in njenega predmestja. Za spremembo sem hodil tudi po grebenih, poraslih z gozdovi. Gozdne poti so lepo shojene in na njih sem srečal vsaj ducat ljudi. Pisatelj Ivan Cankar je v teh krajih pustil kar močan pečat, na kar opozarjajo razna spominska obeležja, ki so vezana nanj.
Konec julija 2024 sva z Mihom pričela pohod v Zgornji Polskavi (Pohod na Googlovih zemljevidih: Zgornja Polskava-Ruše). Bilo je vroče poletno vreme z obilico sonca. Oblaki skoraj nikoli niso prekrili nebo. Res je, da me še čaka v prihodnosti pohod Videm pri Ptuju Zgornja Polskava mimo Spodnje Polskave, kjer je rojstna hiša Antona Ingoliča. Po nekaj sto metrih se je pričel vzpon proti zaselku Bukovec. Sprva je bila makadamska cesta, kasneje pa asfaltna. Hiše in vinogradi so se raztezali po pobočjih. Ko sva se nekoliko dvignila sva imela lep pogled na Dravsko polje, ki se je končalo z grebenoma, katerih sta bila sestavna dela Boč nad Poljčanami in bolj jugovzhodno Donačka gora. Ko sva se vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg. Malo kasneje sva prišla do Okrepčevalnice Zagorka, Rakovnik Nada s.p. Na tem delu je bil lep pogled na bližnjo in daljno okolico. Bližnjo okolico so tvorili travniki in hiše. Vse to pa se je končevalo s strmimi pobočji Pohorja, ki se je zaključil z grebnom, poraščen z gostim gozdom. Ko sva se v nadaljevanju še kar vedno vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg.
Prišla sva do naslednjega zaselka, ki je nosil ime Loka pri Framu. Na tem področju sem opazil naslednje drevesne vrste: breze, črni in rdeči bor, kostanj … Pričela sva se spuščati proti Framu. Še vedno sva hodila skozi zaselke, npr. Tajno. Nenadoma pa se je najina asfaltna pot končala, kajti zavila sva na markirano, gozdno stezo. Ta pot se je končala s pokopališčem Fram. Po krajšem spustu sva bila v Framu. Bolj točno pri mogočni župnijski cerkvi Sv. Ane. Posebna atrakcija so bile fasadne niše, ki so na reliefih upodabljane svetopisemske prizore.Markantna stavba v Framu je bila tudi Oljarna Fram, ki je obratovala s polno paro. V zunanjost tovarne se je širil vonj po bučnem olju. Midva sva večje naselje izkoristila, da sva se okrepčala v Baru Tamara, Tamara Penat. s.p. V nadaljevanju naju je pot zopet vodila v hrib pod mogočno Pohorje v smeri Ranč. Vzpenjala sva se slabo uro. Nato pa naju je pot potegnila v gozd, bolj točno na gozdne kolovoze. Vzpenjala sva se še kar naprej. Na svoji desni strani pa sva v soteski opazila potok. Sumila sva, da se bova ob tem potoku spustila do Slivnice. Ko sva prišla na najvišjo točko najinega pohoda sva prečila zelo ozek potok, ki ni imel nobenega mostu, ampak je bilo treba čez njega po kamnih, ki so štrleli iz vode. Na drugi strani je bila majhna, strma brežina, po kateri sem se le s težavo dvignil do kolovozne ceste.Sledil je spust do Slivnice, ki je trajal močno uro. Sprva po kolovozu, kasneje pa po asfaltni cesti, ki je bila obdana z bolj redko posejanimi hišami. Šel sem tudi skozi zanimivo naselje glede imena. Imenoval se je Radizel. V dolini pa je v Slivnici presenetil grad, ki je na zunaj kazal znake propadanja. Iz Slivnice sem se odpravil proti Hočam. Dejansko je šla asfaltna cesta proti Polanam. Po slabih tri četrt ure sem skozi gozd dospel do cerkve Sv. Križa, pod katero je bil vinograd. Od tu pa sem pešačil naprej proti Hočam, prav tako skozi gozd.
V bodočnosti me čaka še pohod iz Hoč do centra Maribora. Tokrat pa sem prehodil traso iz jugozahodnega dela Maribora (Studenška ulica) do Limbuša. Šlo je za Jakobovo pot, katere oznake sem srečeval med potjo. Po pol ure hoje sem prišel do obrobja mesta Maribor. Pot sem nadaljeval proti Smučiščem Mariborsko pohorje. Ko se je končalo mesto, sem prišel do makadamske ceste, ki me je skozi gozd vodila do Smuščišča Mariborsko Pohorje. Pred mano so se pojavili hotel Arena …Kmalu sem prišel pod smučišče, kjer je picerijah, fast food itd. Od tu pa sem se odpravil proti Limbušu. V nadaljevanju sem hodil še vedno ob zahodnem obrobju Maribora. Dokler nisem po 1 uri hoje prišel do zaselka Hrastje, kjer sem lahko občudoval velike sadovnjake jablan. Sledil pa je spust do Limbuša, ki je kar velika vas.
V Mariboru smo pod Kalvarijo našli hišo, kjer je bival Stanko Majcen.
Do hiše je najlepše priti skozi mestni park, kjer rastejo ogromna drevesa. Nekatera med njimi nosijo tudi informativne tablice z imenom dreves. Pod njimi se nahajajo večje ali manjše travniške površine. Le-te so natančno negovane in vedno pokošene v stilu igrišča za golf. Ljudje posedajo bodisi po klopcah, travniških površinah, poležavajo na visečih mrežah … Nekateri izvajajo tudi razne športne aktivnosti, npr. opazil sem ljudi oblečene v črna oblačila, ki so vežbali s kiji.
Pred vstopom v park na Marčičevi ulici 1 sem opazil tudi informativno tablico Industrijska pot (kliknite tukaj), ki je označevala Hutterjevo vilo. Vila je bila nekoč v lasti tovarnarja Hutterja, ki je deloval v tekstilni industriji.
V Rušah, ki ležijo v dolini, na severovzhodni strani Pohorja, sem obiskal hišo pesnika Janka Glazarja.
V Pobrežju se je rodil pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič (zaporedna številka 7 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na krožnem križišču v Vidmu pri Ptuju, kamor spada Pobrežje so uredili marmorno skolpturo, na kateri je med drugim upodobljen književnik.
Poleg marmornega spomenika je tudi pokopališče, kjer je pokopan France Forstnerič.
Pot nadaljujemo skozi Pobrežje proti Ptuju. Gre za razvlečeno vas pod Halozami.
Ko prispemo v Ptuj se odpravimo še proti severozahodu, kjer se je rodil pisatelj Ivan Potrč (zaporedna številka 8 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na domačiji sem srečal nečakinjo Ivana Potrča, ki mi je povedala, da se zelo trudi, da bi domačijo ohranila. Potok Ribnik, ki teče mimo domačije, je poplavil hišo pred 11 leti, ker njegov tok ni bil očiščen. Istega leta je pustošila toča, ki je prav tako uničila hišo in poslopja okoli hiše. Zanimiva mi je bila tudi njena pripoved o filmu Rdeče klasje, ki je bil posnet po delo Ivana Potrča Na kmetih (kliknite tukaj).
Pred hišo je tudi tabla Slovenska pisateljska pot posvečena Ivanu Potrču, ki so jih po besedah nečakinje postavili samo 5 v Sloveniji.
Na tej etapi sem obiskal rojstni kraj Edvarda Kocbeka (zaporedna številka 4 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rodil se je v Svetem Juriju ob Ščavnici. Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je tudi naša zadnja občina v Pomurju, če gledamo iz vidika Slovenske pisateljske poti.
V samem centru vasi je stala tudi njegova rojstna hiša do leta 1947, ki pa je bila porušena. Nanjo spominja marmorna plošča na pobočju travnika.
V neposredni bližini je doprsni kip pisatelja Edvarda Kocbeka.
Čez cesto je cerkev sv. Jurija.
Ob cerkvi si lahko ogledamo doprsni kip politika Antona Korošca.
Poleg njega je doprsni kip nadškofa Vekoslava Grmiča.
Pod zaporedno številko 5 je v knjigi Slovenska pisateljska pot zabeležen Bratko Kreft. Rodil se je v Biserjanah, ki je v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, vendar je njegova rojstna hiša porušena zaradi gradnje avtoceste.
Na tej etapi smo obiskali še Sveto Trojico v Slovenskih Goricah ob jezeru Gradišče imenovano tudi Gradiško ali Trojiško jezero. Ob jezeru so energijske točke.
V tem kraju je zelo markantna cerkev sv. Trojice, ki se vidi iz bolj oddaljenih krajev, če se nekoliko dvignemo. Poleg cerkve je tudi samostan.
Tu je od leta 1907 do 1914 služboval Alojz Kraigher (zaporedna številka 6 v knjigi Slovenska pisateljska pot).
Krajši čas je nudil v tem kraju gostoljubje Ivanu Cankarju. To se je zgodilo od novembra 1910 do maja 1911. To je obeleženo s spomenikom in barom Cankar na Sveti Trojici.
Ta etapa poteka delno po Pomurju, delno pa že po Podravju. Relief postane bolj gričevnat. Najprej se pojavijo Slovenske gorice, kasneje pa še Haloze. Pot na zemljevidu je samo načrtovana in še ni bila hojena. Na zemljevidu sem videl je načrtovana hoja po nekaj gozdnih stezah, poljskih stezah ali kolovozih, ki so vedno kritični glede svojega obstoja, če niso hojeni na terenu.
Pisateljska pešpot po Sloveniji in njen navdih Slovenska pisateljska pot se pričneta v Veliki Polani v Prekmurju. Velika Polana se nahaja jugovzhodno od Murske Sobote. Je pa že v bližini Madžarske, v bližini kljunu Slovenije, če gledamo Slovenijo kot kokoš. V Veliki Polani je bil rojen znameniti prekmurski pisatelj Miško Kranjec. V samem centru vasi je njegova rojstna hiša, ki je preurejena v muzej.
V bližini je osnovna šola Miško Kranjec, ki je dobila ime po njem. Tam je tudi doprsni kip pisatelja.
Poleg tega je dobila občina Velika Polana od Turistične zveze Slovenije priznanje za 1. mesto v kategoriji trška mesta za leto 2013. Center vasi je poln okrasnih rastlin po oknih hiš in vrtovih, ki so negovane, lepe in urejeno nasajene. Na vrtovih je pokušena in vzdrževana trava. Hiše lepo izgledajo: urejene fasade; stavbno pohištvo je vzdrževano in popleskano …
Občina Velika Polana je na svoji spletni strani zapisala: »Park Dežela štorkelj se nahaja v središču vasi Velika Polana. V parku rastejo različne avtohtone rastlinske in drevesne vrste – travniško rastje, bela vrba, hrast dob, šipek, topol, črna jelša, …- značilne za naš močvirnati svet. V parku se nahaja tudi Štrkova izobraževalna pot, ki vam bo ponudila bogate informacije o beli štorklji in ostalih znamenitostih in zanimivostih naše občine: certifikat Guinnessove knjuge rekordov , Entente florale of Europe – najlepši kraj v Evropi leta 2014, 1. mesti za najlepšo trško jedro v Sloveniji v letih 2013 in 2016 in 1. mesti za najlepši izletniški kraj v Sloveniji leta 2014 in 2017.
Vasi Velika in Mala Polana pa sta tudi nosilki naslova Evropska vas Štorkelj, katerega jim je leta 1999 podelila Evropska fundacija Euronatur. Velika in Mala Polana imata največ gnezdišč bele štorklje v Sloveniji. Okolje z obilico hrane za štorklje in predvsem skrbni kmetje, ki negujejo močvirne travnike in potočja, so glavni razlog, zaradi katerih se bela štorklja vsako leto znova in znova vrača v Veliko Polano in okolico.
Iz Velike Polana sem se odpravil proti Hotizi, ki je že v bližini meje s Hrvaško. Do tja me je vodila kolesarska steza, ki je potekala ob lokalni cesti. Kot je značilno za pomurske vasi, sem v Hotizi oziroma v Ložiču, kot je pisalo na hišnih tablicah – kot mi je razložil domačin: “Ložiči so ulica v Hotizi” oziroma predel Hotiz – hiše potekajo ob cesti, ob kateri je tudi pločnik, ki ves čas “valovi” zaradi vhodov v stanovanjske hiše. Te hiše pa se zelo malo širijo. Na koncu Hotize sem zavil za 90 stopinj v desno oziroma proti jugozahodu, da sem se usmeril proti Bistricam, ki so dolnja, srednja in zgornja.
Najprej sem nadaljeval pot do Dolnje Bistrice. Nekoliko naprej iz Hotize sem pri Bencinskem servisu Ina v daljavi videl vmesni cilj, od koder sem lahko videl nadaljevanje moje poti.
V tej etapi sem obiskal vas Dolnjo Bistrico, kjer se je rodil pisatelj Ferdo Godina. V tem delu sem opazil markirano pot, ki je nosila ime Pot treh Grofij, katero je pripravilo PD Lendava. Le-to sem kmalu zapustil, kajti ne gre v Dolnjo Bistrico, kot gre Pisateljska pešpot po Sloveniji, da obišče stanovanjsko hišo, kjer je literarna dela ustvarjal Ferdo Godina. Najprej sem šel mimo table Občina Črenšovci, ki je samevala ob robu polja. Nato pa me je ravna asfaltna cesta skozi gozdiček pripeljala v vas. Pot me je peljala skozi vas, ki je bila zopet razpotegnjena ob lokalni cesti. Na mestu, kjer je bila avtobusna postaja, sem zavil nekoliko bolj proti jugozahodu, dokler nisem prišel do odcepa, ki me je odpeljal proti prej opisani želeni točki.
Hiša, povezana s Ferdom Godino, se je pojavila pred mojimi očmi. Ograjna vrata do hiše so bile zaklenjena. Drevesa okoli hiše so zastirala pogled na hišo. Zato tudi ni bilo mogoče opaziti plošče, ki je označevala, da je v njej ustvarjal v nekem času pisatelj.
Pot sem nadaljeval proti Srednji Bistrici. Tu sem moral po makadamskem kolovozu doseči vas. Sonce je močno pripekalo, pri čemer so me obdajale njive, na katerih je bila posejana koruza … To spokojnost je zmotil motorist, ki se je pripeljal mimo mene in še pred Bistrico zavil proti severu na območje preostalega polja. V Srednji Bistrici sem si med drevesi vzel krajši počitek, kajti čutil sem utrujenost. Topel zrak je puhtel okoli mene in v mene, kar zelo hitro sproži suha usta, pri čemer je edina rešitev pitje tekočine, v mojem primeru vode iz Danine plastenke. Po nebu so se podili oblaki, ki so začasno prekinili “prihod” sončnih žarkov do tla, kajti nebo se je pooblačilo. To mi je dajalo energijo za nadaljevanje poti. Čez polja sem dospel do Gornje Bistrice, katero je naznanjal Spomenik Antona Martina Slomška.
Za mojo glavo, ki si je želela, da bi končal s pohodom, se je Gornja Bistrica vlekla vsaj slaba 2 km, dokler nisem v daljavi zagledal naslednjo vas, ki nosi ime Melinci.
Pot do Melincem po regionalni cesti, ki je bila obdana s koruznimi, žitnimi polji …, sem si krajšal s piski pametne ure, ki so naznanjali prehojene nove kilometre.
V Melincih se je ponovila zgodba iz Gornje Bistrice, ko sem slaba 2 km hodil skozi vas po regionalni cesti. Ves čas so bile ob meni stanovanjske hiše, kakšna gostilna, sakralni objekti, gasilski dom …
Zgodba poti iz Melincov do Ižakovcev, ki so zadnja vas pred Beltinci, se je ponovila: regionalna cesta, ki je peljala predvsem mimo koruznih polj, dokler ni dosegla Ižakovcev. Ižakovci so ponovno razpotegnjena, dolga vas, najprej ob regionalni cesti, nato pa ob lokalni cesti. Tudi tu sem lahko med drugim videl klasične panonske stanovanjske hiše in kmetije. Med njimi so bile tudi novogradnje, ki so bile grajene po zadnjih gradbenih trendih.
V Ižakovcih sem opazil gozdno združbo, v kateri so prevladovale akacije.
Po približno 45 minutah hoje sem dospel v Beltince, ki je eden večjih krajev v tem delu Pomurja. Tu so trgovine, gostilne, bencinska črpalka … Ne moremo pa prezreti lepe, evangeličanske cerkve v centru naselja ter gradu, ki se nahaja v bližini cerkve.
Sledil je zadnji del pohoda od Beltincev do Gančanov, ki se nahajajo severno od Beltincev, na distanci približno 4 km. Ker je ob lokalni cesti, po kateri drvijo motorna vozila, kolesarska steza, je za pohodnika najboljše, da krene kar po njej. Pohod končamo v centru Gančanov, kjer je bife, trgovina, gasilski dom …
1. etapa po Prekmurju iz Velike Polana do Gančanov nam ponudi tipično pokrajino z ravnimi asfaltnimi cestami, listnatimi gozdovi, v katerih bujno uspevajo črne jelše, kjer so tla bolj vlažna, akacije, hrasti dobi … Ob cestah pa razpotegnjene vasi, ki so skromne v svojo širino. Srečujemo se tudi s sakralnimi objekti, kjer se izvaja protestantska liturgija. Cerkve in ostali sakralni objekti niso tako razkošni kot cerkve rimsko-katoliške cerkve. S le-temi se bomo kmalu začeli srečevati, ko bomo prišli v bližino Slovenskih goric oziroma v same Slovenske gorice v etapi od Hrastja-Mote do sv. Trojice v Slovenskih goricah.